Intervju Prem Rawat – Revija Sensa
(Januar 2025)
V decembrskem času, ko se naš svet ujame v vrtincu potrošništva, cenenega kiča in iskanja zunanjih potrditev, nam glas gospoda Rawata prinaša drugačno možnost: umiriti se, prisluhniti si, najti moč v notranjem miru in dovoliti, da ta prežame naše odnose, dejanja in vsakdanje odločitve. Ali ni to najdragocenejše darilo, ki (si) ga lahko podarimo?!
Gospod Rawat, ob branju vaše knjige sem se pogosto spraševal o pomenu srčne predanosti. V njej sem naletel na čudovit citat Kabirja, ki se ga kar naprej spominjam: “Kar iščeš, išče tebe.” Ta misel me je spomnila na vaše življenje, ko ste po smrti svojega očeta prevzeli njegovo vlogo in nadaljevali njegovo zapuščino. Zdi se, da ko se umaknemo in dovolimo življenju, da nas najde, pride vse naravno. Kako gledate na to – na prepuščanje toku; da pustimo življenju, da teče k nam, namesto da bi ga lovili?
Že pri štirih letih sem govoril o miru in o možnostih, ki so nam na voljo. Spodbujal sem ljudi, da se ne izgubijo v svetu, ampak da se osredotočijo na veselje in notranji mir. Vem, da so me pri teh letih ljudje videli predvsem kot zanimivost. V Indiji se je sicer veliko govorilo o miru, vendar je bilo nekaj posebnega, da štiriletnik govori o takšnih temah. Pri devetih letih, po očetovi smrti, je nadaljevanje njegovega dela nekako prešlo name, čeprav ni bilo nič uradnega. Sprejel sem odločitev: “Ljudem želim prinašati veselje, želim deliti sporočilo miru.”
Nisem si predstavljal, da bo to postal takšen izziv. Zlasti ker sem obiskoval strogo irsko katoliško šolo. Ob koncih tedna sem nagovarjal množice ljudi, dan zatem pa sedel v učilnici in učitelj me je vprašal: “Ali si naredil domačo nalogo?” In če je nisi, sta te čakali palica in kazen. Vse je bilo, kot je bilo. A s tem ko so me nenehno ovirali, je to postajal vedno večji izziv. Potem sem dobil priložnost, da pridem na Zahod, kjer sem lahko nadaljeval svoje delo brez ovir.
Vsi imamo dar. To je preprosto dejstvo življenja – življenje te je izbralo, da bi bilo s teboj. Želi ti delati družbo, biti tvoj sopotnik skozi desetletja tvojega življenja. Pogosto tega ne vidimo. Toda če pomislimo, kako izjemno je, da te je vesolje izbralo za to čudovito izkušnjo, je težko biti nezadovoljen.
Včasih morda ne čutiš, da si srečen. Ampak, moj bog, pomisli – obstoj te je izbral za družbo! Biti prijatelj božanskega skozi vsa ta leta! Res ne razumem, kako lahko rečeš, da si nesrečen, pa karkoli se ti že zgodi.
Ko sem v Grčiji predstavljal svojo knjigo, mi je gospod, ki mi je postavljal vprašanja, rekel nekaj, kar me je zares zadelo in si bom zapomnil za vedno. Rekel je: “Kaj je sploh zares tvoje? Niti svojega imena si nisi sam izbral! Ime ti je dal nekdo drug!” Nekdo drug ti je dal tvoje gene, kromosome, sestavil tvoj videz. Oblačila na tebi je ustvaril nekdo drug. Kaj je zares tvoje?
In jaz vam povem, da je življenje, dokler si živ, tvoje. Božansko se je odločilo, da se bo družilo s teboj! Si temu sploh pripravljen posvetiti pozornost? Ali pa si preveč zmeden zaradi vsega drugega, kar se dogaja v tvojem življenju?
To, kar se nam dogaja, je nekaj izjemnega. Pripada nam. Veste, to je odgovornost. Velika, ogromna odgovornost – vsak dan sprejemati božansko v svoje življenje. Kaj bi lahko bilo pomembnejše kot to?

To me naravno vodi do naslednjega vprašanja. Zdi se, da v tej povezavi med človekom in božanskim nekateri ljudje včasih skoraj pozabijo na človeški vidik – tako zelo se posvetijo iskanju božanskega, da postanejo obsedeni s tem, kar iščejo. In obratno, drugi se povsem osredotočijo na zunanje življenje, sledijo le človeškim potem in zanemarijo božansko. Vi, ki živite v tej povezanosti že vse življenje – kako ste uspeli najti to čudovito ravnovesje med človeškim in božanskim?
Vem, o čem govorite, vendar bi rad nekoliko drugače osvetlil to vprašanje. Ta svet je v mnogočem resnično grozen, medtem ko božansko ni. Ali naj torej iščemo harmonijo med tema dvema skrajnostma?
To me spominja na zgodbo Ardžune iz Mahabharate. Na bojišču reče Krišni: “Ne želim se boriti, ne želim se boriti proti svojim sorodnikom.” Toda Krišna mu odvrne: “Ne, moraš se bojevati.” Ta razkorak – med tem svetom in božanskim – se zdi skoraj nepremostljiv. A v božanskem, v nasprotju s tem svetom, resnično lahko najdemo izpolnitev.
Seveda se v svetu dogajajo tudi lepe stvari. Razveselijo me glasba in drobni užitki, a pričakovanje, da bom v svetu doživel enako izpolnjenost, kakršno občutim v božanskem, ni realno. To je lekcija, ki sem se je z leti naučil. Svet je svet. Božansko pa je božansko.
Najti harmonijo pomeni razumeti, da ima vsak človek svoj dar, ki ga mora uresničiti. Svet je lahko grozen, a kljub temu smo tukaj, da se učimo, rastemo in soustvarjamo življenje. Vse, kar doživljamo (tudi tiste najbolj frustrirajoče in zahtevne situacije), nas vodi k spoznanju, kdo smo in kaj nas resnično izpolnjuje.
Zaradi lastnih odločitev in utvar si pogosto kopljemo jamo in pri tem izgubljamo iz vida tisto resnično. Ko pogledamo razvoj tehnologije, na primer umetno inteligenco, ki nam ponuja zavajajočo podobo resničnosti, lahko hitro pozabimo, da smo mi prava inteligenca, prava zavest.
Če pogledamo internet in komunikacijske platforme, smo si želeli več povezav, a smo namesto tega prišli do poplave laži in manipulacij. Ljudje so zdaj med seboj še bolj oddaljeni. Temu v hindujski :flozo:fji pravimo “maya” – utvara. Svet je morda utvara, a božansko je resnično in ga nosi vsak v svojem srcu. Svet, v katerem živimo, nas pogosto odvrača od notranjega miru in stika z božanskim, vendar ima vsak posameznik v sebi sposobnost, da se poveže z njim in doživi notranjo izpolnjenost. Ni pomembno, kdo smo in kaj počnemo.
Jutri si bom kupil majico in nanjo napisal “Svet je grozen”.
Da. In na njej naj bo še moje ime.
Govoriva zdaj o miru! Vi veliko veste o miru.
Vem, kaj je mir, in to ni delček miru, ampak je mir.
“Spati, ne da bi spal” je citat vašega očeta, ki me je močno nagovoril. Ta notranji prostor, kamor se lahko umaknemo, oddaljen od vsega hrupa in kaosa zunanjega sveta; ta mir, ki ga nosimo v sebi – je to kraj, ki ga zlahka najdemo? Ste ga vi našli brez napora? Ali pa je treba vložiti precej truda, da se lahko tja umaknemo?
Tako kot pri vsem drugem gre tudi tukaj za to, da se naučimo pozabiti naučeno – ne gre za to, da nekaj naredimo, temveč da “razveljavimo”. To je podobno, kot kadar prvič sedeš na kolo. Sprva je nerodno, napeto, paziš na vsak ovinek. Ampak šele ko se sprostiš in pozabiš na vse te podrobnosti, začneš res voziti. Naučiš se, da pri tem ne smeš početi nobene druge stvari. Nato vse skupaj postane eno, tekoče. Treba je razveljaviti vse naučeno! Toliko smo se naučili! Imamo trdno predstavo o miru, o božanskem, imamo ustaljeno predstavo o veselju, o jasnosti. Čeprav so strokovnjaki s tega področja rekli: “Ne poskušajte tega razvozlati, ne bo vam uspelo,” vendar to poskušamo.
Spominjam se, ko sem se učil leteti s helikopterjem. Z letalom sem namreč že znal, zato sem mislil, da bo lahko. Pa ni bilo tako. Poskusil sem znova in znova, ampak ni šlo. Moj inštruktor, Mike, me je mirno spodbujal: “Zmoreš.” In po toliko poskusih sem si sam rekel: “Prav, tega ne zmoreš.” In kar naenkrat je helikopter začel lebdeti. Razveljaviti. To je tisti “negativni prenos”, kot temu pravijo inštruktorji – sposobnost, da se ustaviš in pustiš za sabo vse naučeno.
In vstopiti moraš v svet božanskega, ne pa poskušati, da božansko vstopi v tvoj svet. Prav v tem je skrivnost.

Prepričan sem bil, da mi boste zdaj povedali, v čem je skrivnost.
To je trik! Ko eno zapremo, se mora drugo odpreti. V vsakdanjem svetu nas nenehno usmerjajo, da nekaj ustavimo in drugo začnemo. Nadrejeni vam narekuje: “Ustavi to in zaženi drugo.” In potem od vas zahteva še sto odstotkov. A poglejte vse Kabirjeve spise – nikjer ne omenja “sto odstotkov”, ker stvar tako preprosto ne deluje. Ne gre za 100 ali 75 odstotkov, gre za to, da v celoti zavestno sprejmemo svet v sebi. Ne nezavedno, pač pa zavestno.
Ko enkrat dosežemo to stanje zavesti, pridemo do tistega trenutka globokega miru, ki ga imenujemo “spanje REM”, a smo vendarle budni. Ne spiš
– še vedno si buden. Kaj se takrat zgodi? Doživiš globoko tišino in mir. Nedavno mi je nekdo napisal, da je imel popolnoma enako izkušnjo. Med preiskavami se je odločil, da se bo povsem umiril. Pripomnili so mu: “Oh, tukaj ste zaspali!” On pa je odgovoril: “Ne, nisem spal, bil sem popolnoma buden.” Torej, znanstveno gledano, takšno stanje zares obstaja.
Tako kot mali kuža, ki se mora privaditi na vas, se mora božansko “udomačiti” v vas. Biti morate prijazni in odprti. To je čudovito preprosto! Nobena žarnica se ne bo prižgala! Ne boste zažareli rdeče ali zeleno ali vijolično ali modro. Ni tako.
Velikokrat, ko nagovarjate ljudi, poudarite vlogo srca in razlike med srcem in umom. Um uporablja jezik misli, srce pa govori skozi občutke. Sam verjamem, da je srce tisti portal, ki vodi do notranjega miru, in zdi se mi, da kolektivno človeško srce ustvarja povezavo med nami. Ali menite, da srce resnično odpira ta vrata?
Srce. Obstaja nekaj, kar utripa – ali je to srce? Seveda, je bistveni del našega bitja, zato ga imenujemo “srce”. A obstaja tudi tisti del nas, ki presega zgolj misli, ambicije ali cilje – obstaja “jaz”, ki resnično čuti. Ne govorim o zaljubljenosti v nekoga; četudi, verjeli ali ne, se to prav tako zgodi. Misliš, da je vse v glavi, a vendarle izvira iz srca.
Kot ljudje imamo navado reči: “Ljubim te in ljubil te bom do konca dni.” To je močna obljuba. In vendar – koliko zakonov se po prvem večjem prepiru konča po petih, šestih letih? Je to res “do konca dni”?
Toda obstaja del tebe, ki ne potrebuje dokazov in ni umeten. Ko vam denimo rečem: “Paul, imate veliko srečo,” in če to slišite z razumom, boste morda pomislili: “Ne, nimam. Izgubil sem kolo, pobegnil mi je pes, življenje mi ne gre na roko.” Potem pa je tu še nekaj, kar čuti, česar ni mogoče umetno “udomačiti”. Ne zadovoljijo ga umetne stvari.
Na Japonskem, denimo, je veliko restavracij, kjer lahko že v izložbah vidiš jedi, ki so videti neverjetno okusne – a so iz plastike. Oči morda zaznajo vabljivo podobo hrane, a če bi jo zaužil, bi bilo razočaranje veliko. Ta plastična hrana je samo predstava, privlačna iluzija. Tako je tudi z opisom jedi na jedilniku – napisan je z namenom, da vzbudi željo, da te zapelje.
Podobno velja v življenju: oči morda zaznajo lepoto, morda te nekaj pritegne na prvi pogled, toda ali je zate resnično hranljivo? V medicini pravijo, da ima želodec svoje lastne možgane, ki tako kot oči zaznavajo podobo; želodec začuti, ali je hrana res prava zate. Ta preprosta primerjava nam pokaže, kako pomembno je, da ne živimo le z razumom in očmi, temveč tudi z globljim občutkom.
Če nas nekaj pritegne zgolj navidezno ali nas prevzame intelektualno, to še ne pomeni, da je pravo za nas. Pomembno je občutiti – globoko, srčno. Ko razmišljamo o vrednosti življenja ali božanskega, je razlika med mislijo in občutenjem ogromna. Ni dovolj govoriti o teh vrednotah, treba jih je občutiti. V trenutku, ko resnično začutimo dih, to prvinsko silo življenja, razumemo vrednost bivanja. Gre za to, da se občasno popolnoma izgubiš v tej preprosti, a veličastni izkušnji, imenovani dih – v tistem, kar nas je pripeljalo v življenje in kar nas bo nekoč iz njega pospremilo.

Pravite, da smo sami odgovorni za prav vsako izbiro?
Najpomembnejše, kar želim poudariti, je, da imamo vedno izbiro. Ne glede na to, kako težka ali zastrašujoča je situacija pred nami, kako nepremostljiva se zdi ovira – izbira je vedno tu. Pogosto slišimo, da je vse slabo, ljudje se pritožujejo nad stanjem sveta. A resnica je, da lahko izberemo drugačen pogled. Starši se denimo pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo, a imajo možnost izbire: to situacijo lahko sprejmejo ali poskusijo ustvariti pristen dialog.
Morda pride trenutek, ko nas doleti nekaj nepričakovanega, kot je na primer odpoved v službi. Tudi takrat imamo izbiro, kako se odzvati. Vedno pravim: ne moremo ustaviti dežja, a lahko vzamemo dežnik. Izbira, da se zaščitimo in ne pustimo, da nas prevzamejo negativna čustva, je vedno v naših rokah.
Nekdo mi je pisal, da je izgubil prijatelja in je zaradi tega zelo žalosten. Seveda lahko občutiš žalost, vendar se lahko odločiš tudi za praznovanje življenja – slaviš življenje osebe, ki si jo poznal; lahko častiš vse lepe spomine, skupne trenutke in radost, ki ti jo je ta oseba prinesla.
Kako praznovati življenje? Zavedati se moramo, da je veselje izbira, in mu pustiti, da nas prežame. Praznovati življenje pomeni, da se naučimo slaviti najprej sebe, da bi lahko cenili tudi druge.
Pogovarjal sem se s starši, ki so izgubili svoje otroke, kar je najtežja izkušnja. Vprašal sem jih: “Če bi s svojim otrokom preživeli samo en dan, bi bil ta dan nekaj posebnega?” Odgovor je bil: “Da”. Z otrokom so preživeli dragocene trenutke, vendar žalost in bolečina izgube pogosto zasenčita to lepoto. Pomembno je, da se spomnimo, kako dragocena je bila ta ljubezen in da je vredna praznovanja.
Življenje je kot luna – ves čas kroži, oddaja svetlobo in vpliva na svet okoli sebe. Tudi tisto, kar smo izgubili, nas še vedno obkroža in vpliva na nas, kot luna vpliva na plimo in oseko. Na nas je, da izberemo, ali to sprejmemo, in vidimo lepoto te povezave, namesto da se osredotočamo na občutek izgube.
V svoji knjigi pišete o zaporu in o tem, da ste najlepše nasmehe videli prav tam, na obrazih zapornikov. Včasih se nam življenje tudi zunaj zidov lahko zazdi kot zapor, mar ne? Ovira nas, utesnjuje. Zaporniki pa morajo sprejeti položaj, v katerem so, in s tem občutkom sem si predstavljal, kako navdihujoče je vaše delo z njimi. Pri tem ne gre za rehabilitacijo v klasičnem smislu, saj ne moremo vedeti, kako bo to na koncu vplivalo na vsakega posameznika. A to, da ste te ljudi povabili, naj doživijo mir v okolju, ki je po naravi tako omejujoče, je nekaj izjemnega. Kaj ste ob tem delu spoznali? Morda prav trpljenje odpira pot k miru? In prosim, opišite te nasmehe, o katerih pišete. To je resnično ganljiv del vaše knjige.
To je pravzaprav zelo lep proces. Ljudje so v zaporu, ker so v življenju naredili nekaj narobe. Sodnik je presodil, izrekel kazen in odredil: “Za naslednjih šestnajst let greste v zapor,” ali celo: “Dosmrtno, brez možnosti pogojnega izpusta.” In potem pride trenutek, ko stopijo skozi težka vrata, ki se za njimi z velikim hrupom zaprejo; morda je to celo prvi trenutek, ko res začutijo posledice svojega dejanja.
Ko se znajdejo v teh okoliščinah, mnogi sprva krivijo vse okoli sebe – starše, družbo, sodnika, policijo. A sčasoma spoznajo, da jih to obtoževanje samo še bolj razjeda. Dnevi v zaporu so dolgi, morda prvi teden še preživijo z mislijo, da bo čas hitro minil, nato pa jih ujame občutek, kako počasen je vsak trenutek in kako dolga doba jih pravzaprav čaka.
In potem pride program Izobraževanje za mir. Spomnim se enega prvih zaporov, ki sem ga obiskal v ZDA, v San Antoniu. Eden od zapornikov je prišel na delavnico, ker je slišal, da delijo svinčnike. Njegov načrt je bil preprost – želel si je svinčnik, da bi ga uporabil kot orožje. A med delavnico je prisluhnil in to mu je zares spremenilo življenje.
To je ključni trenutek, ko namesto da bi še naprej krivili vse okoli sebe, prvič pogledajo vase in se vprašajo: “Kaj pa jaz? Kakšna je moja odgovornost?” Namesto da bi s prstom kazali na druge, začnejo spoznavati svoj notranji svet.
Nekaj moram poudariti: svet kot tak ne potrebuje miru – jaz potrebujem mir v svojem svetu. Ko bom našel mir v sebi in ko bomo vsi razumeli, da je to tisto, kar je najpomembnejše, bo obstajalo resnično upanje za mir na tem svetu. Samo tako lahko pride do prave preobrazbe v življenju ljudi.
Med zaporniki pogosto opažam, da začnejo z obsojanjem – krivijo vse okoli sebe za svojo situacijo. A ko doumejo, da so sami tisti, ki lahko nekaj spremenijo, pridejo do pomembnega uvida. Spoznanje, da imajo sami moč spremeniti svoja življenja, je zanje prava osvoboditev. Povem jim: “Vem, da ste tukaj v težki situaciji, toda kaj vas resnično osrečuje ali onesrečuje? So to železne stene in rešetke? Tudi v vaših domovih je veliko železa in betona. Toda nesreča ne prihaja od teh zidov, temveč iz notranjosti.” In ko začenjajo to razumevati, vidim, kako se pojavi nasmeh.
V indijski zvezni državi Telangana so zaradi programa Izobraževanje za mir zaprli kar pet zaporov. Sliši se skoraj nemogoče, a to je dokaz, da je resnična preobrazba mogoča. Nekaj čudovitega se zgodi – kot sveča, prižgana v temi, ki začne osvetljevati prostor. Program za mir ni spremenil le zapornikov, ampak tudi paznike in celo upravnike zaporov. Pazniki so začeli opažati preobrazbo zapornikov in so želeli ne le sodelovati, ampak postati tudi del tega procesa. Sedeli so zunaj, poslušali in spraševali: “Ali lahko vstopim?”
Mir je neverjetno nalezljiva stvar – bolj nalezljiva kot kar koli drugega na tem svetu, če ga le zares razumemo.
Zdaj bi se rad pogovoril še o ljubezni, predvsem o božanski ljubezni. V knjigi omenjate ljudi, kot je Kabir, ki zmorejo v nekaj preprostih stavkih zajeti božansko. Tudi Rumi to mojstrsko ubesedi. Ta lepota božanske ljubezni nas pogosto pritegne, a jo v resnici iščemo zunaj sebe. Vendar pa menim, da ko jo enkrat najdemo v sebi, pridemo do točke, ko jo lahko pristno delimo z drugimi, namesto da bi jo pri njih iskali. Nam lahko poveste, kako vi doživljate to ljubezen v svojem življenju?
Božansko ljubezen je treba resnično začutiti. Ni pomembno, skozi kaj ste šli ali kako razmišljate – božansko je v vas. Nekateri težko sprejmejo to idejo. Pogosto slišim: “Če je božansko v meni, zakaj ga ne čutim?” Odgovor je: Ker ste božansko poistovetili s svojimi idejami.
Brž ko ne boste več obremenjeni z idejami, boste božansko začutili. Ko vaš jezik ne bo premogel besed, da bi opisal božansko, se bo začela resnična ljubezen. Dokler se vaš jezik vrti in opleta ter se zaman trudi izraziti, kaj božanska ljubezen je, niste pravični do te ljubezni. Božanska ljubezen začne teči, ko so ustnice zaprte in je pozornost usmerjena v notranjost; ko je srce odprto. Takrat pride kot ploha dežja, ki vas z ljubeznijo prepoji do zadnjega vlakna.
To ljubezen moramo razumeti kot dar, ki ga občutimo, ne analiziramo. Zaradi nje smo popolni. Ljubezen iščemo zunaj sebe, ker mislimo, da nas bo to izpopolnilo, a resnično izpopolnitev najdemo le znotraj.
Vem, kako razočaranje zaznamuje naš svet, videl sem ga že neštetokrat. Pred časom je starejši sin mojega soseda vprašal: “Kaj bo za večerjo?” Oče mu je odgovoril: “Biftek.” Sin je nato prijel bejzbolsko palico in mu razbil glavo. Prepričan sem, da je bilo, ko je bil še majhen, veliko upanja, da bo postal dober in čudovit človek. A stvari so šle v povsem drugačno smer. Ni se izšlo. Razočaranje nas lahko čaka na vsakem koraku tega sveta. In ne bodite presenečeni, če vas udari neposredno in brez opozorila, najprej v obraz. To je eno od pravil tega sveta. Toda božansko pravilo pravi: “Razočaranje? Nikoli!” To je ljubezen, za katero si je treba prizadevati, ker vas nikoli ne bo pustila na cedilu.
Sinu biftek pač ni bil všeč?
Ne, ni. Končal je v zaporu … Oče si ni nikoli opomogel. Ne vem, kaj se je zgodilo z materjo, ločila sta se, a tudi njun drugi sin ni bil nič boljši. Ni se ravno dobro izšlo.
Naslov vaše knjige Prisluhni sebi se zdi popoln zaključek najinega pogovora. Verjamem, da razumem pomen tega nasveta, vendar vseeno vprašam – ta “jaz”, o katerem govorite, tisti, ki bi mu morali prisluhniti, kaj nam lahko poveste o njem?
To je tisto, kar v resnici si. Tvoj “jaz” ni le tisti odsev v ogledalu, ki ga vidiš vsak dan; je nekaj globljega, nekaj več. Jaz je prisoten v tej posodi, tvojem telesu, na tej poti, ki ji pravimo življenje. Nekega dne bo telo obstalo. Jaz in telo ne bosta več skupaj. In božansko? V tebi je, dokler si živ. In s teboj, tudi ko nisi. Kam bi lahko božansko sploh šlo? Ne more te zapustiti, saj je del tebe. “Jaz” je zlitje neskončnega in končnega, zaveza med omejenim človeškim življenjem in brezmejnim. To si ti. To je tvoj jaz. Prisluhni mu.
KNJIGA PRISLUHNI SEBI – PREM RAWAT:
PDF VERZIJA INTERVJUJA: